Marjan Smerke se je rodil leta 1932 v Ljubljani. Že v gimnazijskih letih se je ukvarjal s fotografijo. Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo UL je leta 1961 diplomiral kot inženir fizike, po študiju se je na Inštitutu Jožef Stefan zaposlil najprej kot asistent na oddelku za paramagnetno resonanco, nato pa je do upokojitve septembra 1997 vodil fotolaboratorij.

V skoraj šestih desetletjih ustvarjanja je sodeloval z največjimi muzejskimi in galerijskimi ustanovami, npr. pri pripravah razstavnih katalogov Narodne galerije, ter opremil številne pomembne knjižne monografije. Tesno je sodeloval tudi z Družino, tako pri tedniku kot revijah in knjižnih projektih.

Prispevke za monografijo je pripravilo 10 avtorjev, objavljenih je več kot 200 Smerketovih fotografij.

Odlomek:

Pri svojem fotografiranju je imel Marjan veliko dogodivščin, ki jih je ob sredinih obiskih na Družini rad delil z nami. Eden takšnih dogodkov je bil, ko je z grabljami za obračanje sena na strehi svojega avtomobila prišel fotografirat glavni oltar neke cerkve. Župnik se je čudil, kaj fotograf z grabljami v roki počne v cerkvi. Marjan pa je z grabljami odmaknil lestenec in naredil brezhiben posnetek oltarja. V fotografiji je Marjan izredno užival. Jezilo ga je, če so kakšne podrobnosti kazile fotografijo. Pri posnetkih cerkva so skoraj vedno bile v napoto električne žice – daljnovodi, ki sem jih z računalniškim programom retuširal. Čudil se je, kako sem na posnetku z lahkoto kaj izbrisal, dodal ali poravnal. Tako sva skupaj ustvarila brezhibne posnetke, ki sva se jih oba veselila v tiskanih izdajah. Zanimale so me tehnični elementi fotografije (časi osvetlitve, globinska ostrina, odprtost zaslonke …), o katerih sem se učil na fakulteti. Kako se vse to uporablja v praksi, pa mi je Marjan pokazal na praktičnih primerih. Rad je prihajal k nam, na Družino. Vsako sredo okoli 10. ure je bil pri nas, sodelavka Janja mu je skuhala kavo, potem pa smo listali novonatisnjeni časopis Družina in komentirali fotografije. Z nami je delil izkušnje s svojih fotografskih podvigov. Bil je odličen fotograf, ki je sistematično urejal svoj arhiv. Ljubil je red in v svoji analogni zbirki je vse hitro našel. Na fotografijah, posnetih skozi objektiv Marjana Smerketa, sem odkril veliko žlahtnih motivov.

(odlomek iz prispevka Roberta Debevca)