VONJ PO KOŽI

Detajle je povečeval, da je dosegal naravno velikost posametnih delov telesa. Pri tem je pazil na drobno uravnoteženo osvetlitev telesa in zelo zreducirano okrasje. Drugje je poudarjal minimalistično estetiko linij, ki se rišejo na ženskem telesu, opozarjal na mehkobo linij posameznega telesa in na pramene las, večinoma v gibanju vrženih tako, da zakrivajo obraz. Uporabil je različne poglede, le redko od spodaj navzgor. Malokdaj si je omislil širokokotni objektiv, a pri avtoportretu z modelom je prav z njim dosegel želen učinek. Nekatere fotografije, pri katerih se čuti natančno ujet trenutek, dajejo občutek, da je fotograf vse, kar se je dogajalo na imaginarnem odru, na katerem je bil insceniran motiv, uporabil za svoje pripovedi, kot da bi bila predstava ženskega telesa v gibanju narejena le zanj. A nam jih ponuja. Zgodbe. Včasih na fotografiji megličasta svetloba prekrije pokrajino golega ženskega telesa z nežno in prepustno membrano. Včasih se izgubimo v vonju razgaljene kože, ne da bi poznali ženske, ki so dale na razpolago svoje telo, ne da bi poznali njihova imena in ne da bi jih videli v obraz….