Še posebej so izpostavljene besede glasbenih snovalcev in izvajalcev, ker so – še zlasti, ko ne gre za mainstream produkcijo – v zgodovini največkrat spregledane ali preslišane.

Tri nekonformistične in izrazito samosvoje skupine – Begnagrad, Srp in D’Pravda – so vzniknile in delovale v drugi polovici sedemdesetih in v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji. V svoji glasbi so izpostavljali eksperimentalnost in transžanrskost, v javnih nastopih pa večmedijskost. Ob tem so razvili specifičen vizualni izraz pri oblikovanju plakatov, ovitkov plošč, scenografiji, scenskih poslikavah in fotografiji. Ključna osebnost v zgodbi Rocka v opoziciji v Sloveniji je Aleks Lenard. Leta 1974 ga je Stane Sušnik povabil k oblikovanju samostojne radijske oddaje na Radiu Študent z naslovom Untergrunt Molekula. Lenard je poleg tega obširno pisal v slovenske revije kot so Mladina, Nedeljski dnevnik, Tribuna, Stop, Glasbena mladina in Džuboks. S tem je ustvaril informacijsko platformo, ki je pomembno vplivala na dober sprejem opozicijske glasbe.

Po uvodniku Tadeja Pogačarja knjiga RIO Rock v opoziciji prinaša intervjujeje in besedila Aleksa Lenarda, Andreja Rozmana Roze, Vlada Špindlerja, Bratka Bibiča, Nina de Glerie, Aleša Rendle, Gojmira Lešnjaka, Tadeja Pogačarja, Matjaža Sekneta, Primoža Simončiča, Zorka Škvora in Sama Ljubešića.

Knjigo RIO Rock v opoziciji je uredil Tadej Pogačar. Intervjuje sta prispevala Igor Bašin Bigor in Tadej Pogačar. Angleški prevod je prispevala Nataša Velikonja. Lekturo slovenskega jezika sta opravili Jelka Jamnik in Anja Grmovšek Drab. Fotografije so prispevali Marko Jenšterle, Matija Praznik, Aleš Gregl, Dušan Pirih Hup, Bogo Pečnikar. Knjigo je grafično oblikoval Ivian Kan Mujezinović.

Po monografiji SOG je to druga publikacijo iz serije SEDEMDESETA, ki izpostavlja kontrakulturni segment spregledane kulture sedemdesetih let dvajsetega stoletja.