Razstava obsega 71 slik, del na papirju in kipov. V prvih dveh poglavjih se posveča umetnosti realistov, vesnanov in impresionistov, posebej družbenokritičnim podobam Hinka Smrekarja (1883−1942) in vživetim krajinam Riharda Jakopiča (1869−1943) in Matije Jame (1872−1947).

Skozi lirična dela mlajše generacije, med drugimi Staneta Kregarja (1905−1973), Anteja Trstenjaka (1894−1970) in Franceta Goršeta (1897−1986) predstavlja razvoj banovinske zbirke in njeno povezavo z zbirko Narodne galerije in nastajajoče Moderne galerije. Preko mogočnih platen Frana Tratnika (1881−1957), Toneta Kralja (1900−1975) in Rajka Slapernika (1896−1975) se posveti vprašanju likovnega zgodovinjenja domače preteklosti.

Med letoma 1938 in 1940 je banovina tudi razpisala štiri likovne natečaje, s katerimi je želela spodbuditi razvoj zgodovinskega slikarstva in kiparstva pri nas. Tri manjše natečaje zastopata kipa Toneta Kralja in Petra Lobode (1894−1952). Na razstavi so prvič po več desetletjih predstavljeni še glavni osnutki za natečaj slik, namenjenih reprezentančnemu hodniku banske palače, na primer tisti Maksima Sedeja (1909−1974), Alberta Sirka (1887−1947) in Marija Preglja (1913−1967). Na ogled so tudi študije in skice Gojmirja Antona Kosa (1896−1970), zmagovalca natečaja, vključno z njegovim ciklom slik pomembnih dogodkov iz slovenske zgodovine, ki skupaj v dolžino meri več kot 20 metrov.

Zbirko in njeno porajanje so zaznamovala vprašanja, ki so v ospredju še danes: kakšen naj bo odnos med umetniki in oblastjo? Kdo ima prednost: muzejski kosi ali sodobni ustvarjalci? In nenazadnje, kakšna je sploh lahko vloga likovne umetnosti v času velikih sprememb in negotovosti?