To je že enaindvajseta samostojna knjiga Božidarja Premrla, ki se v svojih znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih knjigah in člankih posveča predvsem zgodovini kamnarstva in kulturi kamna na Primorskem. V tej zajetni knjigi obravnava skozi etnološko in umetnostnozgodovinsko optiko stavbno in kulturno dediščino ter njune ustvarjalce na širšem območju gornje Vipavske doline od srede 15. stoletja do današnjih dni. Poleg domačih kamnosekov, zidarjev in drugih mojstrov kamna, ki so se tam rodili in delovali, v njej predstavlja tudi vse gostujoče in tuje ustvarjalce s kamnom, ki so delovali na tem območju oziroma za tamkajšnje naročnike, s čimer širi njeno tematsko obzorje preko Ljubljane in slovenskih pokrajin do Hrvaške na vzhodu, Dunaja na severu ter Furlanije in severne Italije na zahodu. Pri njihovem razvrščanju sta smotrno kombinirana krajevno in kronološko zaporedje, ob opisih gradnje in zgodovine pomembnejših stavb pa so njihovi ustvarjalci nanizani ob teh gradbenih projektih.

Iz etnološkega zornega kota so najpomembnejša in najzanimivejša poglavja o domačih kamnosekih, o katerih je avtor poleg izčrpnih osebnih podatkov, arhivskih dokumentov o njihovem poklicu in kamnoseških delih zbral tudi ogromno ustnega izročila, ki daje besedilu značilen krajevni in narečni kolorit. Vsebinsko jedro knjige tvorijo življenjske usode in kamnoseški opusi kamnosekov Tomažičev – Sanaborcovih v Vrhpolju, njihovih sorodnikov Tomažičev – Štancarjevih v Vipavi ter Žoržev – Špicarjevih in Štancarjevih v Hraščah, Podbregu in Podnanosu; slednji so vihteli kamnoseško kladivo skozi dve stoletji, tja do šestdesetih let 20. stoletja, ko je s smrtjo Franca Žorža v Podnanosu kamnoseška tradicija na gornjem Vipavskem ugasnila. Poleg njih je avtorju uspelo v župnijskih arhivih izbrskati tudi popolnoma neznana imena kamnosekov in zidarjev od 18. do 19. stoletja v drugih vipavskih vaseh: na Lozicah, Gradišču, Slapu, v Ložah in Budanjah.

Od zunanjih kamnoseških mojstrov imajo v knjigi najpomembnejši delež Kraševci, ki so predvsem s portali in portoni kot najbolj reprezentativnimi kamnoseškimi stavbnimi členi kmečkih domačij v 19. stoletju močno zaznamovali podobo vipavskih vasi, zlasti tistih na Vipavskem gričevju. Z nepreglednim številom nagrobnikov so na prelomu 19. in 20. stoletja ter kasneje dali neizbrisen pečat tudi številnim vipavskim pokopališčem. Že življenjskih zgodb teh mojstrov iz Avbera, Koprive, Skopega, Dutovelj, Tomaja in drugih kraških vasi je dovolj za posebno knjigo. Poleg njih so predstavljeni še doslej popolnoma neznani kamnoseki iz kamnarskih vasi Skrilje in Kamnje pod Čavnom, sloviti graditelj cerkva in zvonikov Miha Blažko iz Lokavca ter nekaj izjemnih kamnosekov z obrobja Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, ki so tamkajšnje domačije opremili s številnimi monolitnimi oklepi vodnjakov, gorsko krajino pa oplemenitili s kiparsko izdelanimi nabožnimi znamenji.

Kakor v dosedanjih knjigah tega avtorja so obravnavani mojstri predstavljeni s čim bolj izčrpnimi in natančnimi delovnimi biografijami, družine, v katerih je delovalo več rodov kamnosekov, pa so prikazane tudi s tabelarnimi rodovniki. Mnogo zanimivih podrobnosti je dodanih v opombah pod črto, na koncu pa sta še obsežen slovar narečnih in žargonskih izrazov ter bralcem prijazen slovarček strokovnih izrazov. Knjiga je ilustrirana s številnimi slikami in risbami, ki ponazarjajo in dokazujejo pisne ugotovitve.