V uvodu k zbirki, ki ga imajo mnogi za začetek larpurlartizma, saj govori o pesnikovi svobodi pri izbiri snovi, je Hugo poudaril tudi, da se zdaj vsi veliko ukvarjajo z Orientom: »V času Ludvika xiv. smo bili grecisti, zdaj smo orientalisti«. V Pesmih o Jutrovem se je torej v celoti posvetil Orientu, bodisi kot podobi bodisi kot misli. Hugojev Orient je v geografskem smislu zelo široko pojmovan, saj sam pesnik poudarja, da so sanjarije in misli te zbirke hebrejske, turške, grške, perzijske, arabske in celo španske. V zbirki je gotovo najbolj zanimiva obsežna motivika orientalskih žena.

V francoski književnosti se zanimanje za Orient pojavi šele v drugi polovici 17. stoletja (Carré 1932: xiv). Prelomen je zlasti balet v Molièrovem Žlahtnem meščanu (Le Bourgeois gentilhomme, 1670), v katerem si glavni junak pridobi turško »plemstvo«. Na nastanek te komedije je gotovo vplival odmeven obisk turškega poslanika Solimana Age, ki je na dvoru Ludvika xiv. sprožil modo turkerij.

Na začetku 18. stoletja so francoski bralci požirali Gallandov prevod Tisoč in ene noči, kasneje pa so se z Orientom ukvarjali zlasti razsvetljenci. Voltaire je v svojih zgodovinskih spisih dokaj pozitivno ocenjeval Mohameda, češ da je odigral največjo vlogo, ki jo je sploh mogoče odigrati na zemlji. Denis Diderot pa se je zanimal za Koran in imel Mohameda za spretnega zakonodajalca in sploh krepostnega človeka (Carré 1932: 39–40).

Odnos do Orienta pa se je zelo spremenil na začetku 19. stoletja. François René de Chateaubriand je v svojem Potopisu iz Pariza v Jeruzalem (Itinéraire de Paris à Jérusalem, 1810/11) zavrnil islam kot kult, ki je sovražen civilizaciji ter naklonjen suženjstvu. V svojem delu je slavil zlasti križarje in iskal sledi francoske zgodovine v teh krajih. Ko pa je slišal male beduine korakati po francoskih ukazih, jih je takoj nagradil z denarjem. Pravi literarni kolonizator.

Pesmi o Jutrovem so bile zelo dobro sprejete. Mladi so bili pijani od navdušenja, je kasneje zapisal André Maurois. Zbirko je poznal tudi naš Matija Čop, ki je imel v svoji knjižnici izdajo iz leta 1831.

Iz spremne besede Toneta Smoleja.