Ena od osrednjih tendenc omenjenih knjig je raziskovanje tistih pripovednih razsežnosti likovne umetnosti, ki so vezane na njen širši družbeno-politični kontekst. S poglobljeno obravnavo karikatur kot primerov likovnih podob, ki pogosto nastajajo na stičišču likovne umetnosti in politike, nas avtor opozarja tudi na nujnost prenove nekaterih ustaljenih umetnostnozgodovinskih vzorcev preučevanja, ki je pri nas najpogosteje omejeno samo na »vrhunske« umetnine in njihove skupine, delavnice, religiozno podstat in estetske razsežnosti likovnosti ipd.
Kot poudarja avtor v uvodniku knjige, so karikature in satirične ilustracije likovno gradivo, ki mu umetnostni zgodovinarji praviloma ne namenjajo pretirane pozornosti. Razlogi so njegova formalna skromnost (prevladuje tehnika risbe), neohranjenost izvirnikov, domnevna trivialnost, nezahtevnost, banalnost vsebine ipd. V resnici gre za bogato zakladnico motivov in neposredne odraze zgodovinske, družbene in politične dinamike. Karikature in satirični listi veljajo za pomembno pričevanje o zgodovini domačega časnikarstva, javnega mnenja in vizualne kulture.
Rdeča nit knjige so domače karikature in druge humoristično-satirične likovne zvrsti, karikaturisti in satirični listi. Največja pozornost je namenjena karikaturam in satiričnim ilustracijam s političnim predznakom, ki jih najdemo v satiričnih listih in dnevnem časopisju, torej politični in družbenokritični likovni satiri. Knjiga je zajela široko časovno obdobje od leta 1869, ko sta začela izhajati prva domača satirična lista Brencelj in Juri s pušo, prvi v Ljubljani in drugi v Trstu, pa do začetka devetdesetih let preteklega stoletja, ko je prenehal izhajati satirični list Pavliha, kateremu sta posvečeni zadnji dve poglavji.
Kronološko razvrščena poglavja nudijo temeljit vpogled v zgodovino domače karikature in drugih humoristično-satiričnih likovnih zvrsti. Poleg satiričnih listov, ki jih poznamo iz pregledov kulturne in literarne zgodovine, kot so Alešovčev Brencelj, Levstikov Pavliha, liberalno-antiklerikalna Osa (1905/1906) in mariborski Toti list (1938–1941), je prvič nasploh obravnavana vrsta manj znanih satiričnih listov. Omeniti velja Sršene (1871), slovensko-hrvaški Humoristički list (1877), Jež (1902–1909), Bodečo nežo (1914), Kurent (1929), Posebno izdajo (1937–1939) z zanimivimi in ostrimi karikaturami Štefana Jerka in Hinka Smrekarja.
Smrekarja kot najpomembnejšega karikaturista prve polovice 20. stoletja avtor posebej obravnava v poglavju o satiričnem ciklusu Zrcalo sveta, ki ga je Smrekar pripravil leta 1933. Podobno velja tudi za Nikolaja Pirnata, ki je s satiričnimi risbami opremil pesniško zbirko Igorja Torkarja Blazni Kronos 1940. Več poglavij govori o satiričnih zbornikih (Brencelj v koledarjevi obleki, Kurentov album, Balkanska vojna v karikaturah in pesmih) in posameznih karikaturah (karikatura Ivana Cankarja iz 1913). Med osrednje predstavnike domače karikature so se uvrstili tudi Franc Zorec (okrog 1880 prvi znani domači karikaturist v Brenclju), Miljutin Zarnik, Maksim Gaspari, Fran Podrekar, Janko Omahen, Milko Bambič, Branko Zinauer, Maks Toboljevič-Akim, France Uršič, Marijan Amalietti idr.
Poleg satiričnih listov je karikature na začetku 20. stoletja začelo objavljati tudi dnevno časopisje. Prva sta bila pred okrog sto leti liberalna Jutro (1910–1912) in Dan (1912–1914). Kot pričajo karikature, ki jih je Jutro objavljalo v letih 1924 in 1925, se je tedaj ta zvrst časopisne karikature pri nas povsem uspela uveljaviti. Ilustrirani Slovenec in revija Ilustracija sta okrog 1930 objavila vrsto dragocenih portretnih karikatur. Ker prevladuje politična karikatura, je v knjigi posebna pozornost namenjena politični, programski, ideološki označitvi uredniških tendenc satiričnih listov, revij in časopisov. Karikature so veljale za pripomoček v propagandnem in političnem boju.
Opozorjeno je tudi na recepcijski domet oziroma odmevnost karikatur in satiričnih listov. Obravnavani so nekateri izstopajoči motivni vzorci, po katerih so radi posegali domači karikaturisti, na primer karikirane upodobitve narodnih odpadnikov, antiklerikalne karikature, stereotipne upodobitve tipičnega Slovenca (t. i. Kranjski Janez), satirična slikanica kot posebna podzvrst v sklopu likovne satire, motiv davčne stiskalnice in drugi nazorni prikazi izkoriščanja, ki so ga bili Slovenci deležni v habsburški monarhiji in prvi Jugoslaviji.
Po drugi svetovni vojni dalj časa v Pavlihi (1948–1991) ni bilo mogoče srečati portretne karikature v smislu kritičnega prikaza domačih politikov oziroma karikatur notranjepolitičnih razmer. Karikaturisti so si pomagali z izbiranjem bolj splošnih tem, kot so nasprotovanja med zahodnim in vzhodnim blokom, birokratizem, šalami in družabnim humorjem, pri tem pa so negovali vrhunsko likovni nivo. V osemdesetih letih se je ponovno uveljavila politična satira.
