V slovenski literaturi je poezija Mance Košir mali fenomen. Pokazalo se je namreč, da ljudje prebirajo srčnice v tolažbo sebi, hudo bolnim in umirajočim. Ker govorijo o smrti nežno – tako, da se je nehamo bati. Saj smrt je naša mati, pravi Manca. Od rojstva naprej je z nami in ob smrtni uri bo odprla milo naročje Večnosti, ki je naš dom. Življenje se ne konča, življenje se samo preobraža. Ko nam bo smrt zatisnila veke, bomo zrli globoko. Takrat bomo prepoznali svoje resnično ime: Njegovo.

Iz spremne besede Dušana Šarotarja: 

Vsaka človeška skupnost je imela in bo zagotovo imela v prihodnje med sabo pesnike in pesnice, ljudi, ki so navdahnjeni, nagovorjeni in poklicani, da pojejo, pišejo in ohranjajo smisel, najprej zase, predvsem pa za celotno skup­nost, ki bi brez tega nevidnega veziva zagotovo razpadla.
/…/
Manca v pretresljivo lepi in slutljivi pesmi Počitnice prikliče pred nas angele, ki jih je ugledala s svojimi notranjimi očmi, nenadoma so tukaj, kopajo se kot otroci, morebiti samo v spominu, a njihova prisotnost je zagotova, saj bivajo v pesmi: »Spuščeni iz neba na dno, kjer so si priredili zabavo.« Torej prihajajo med nas iz neba, ne z neba; saj tisto nebo ni nad nami, marveč edino v nas. Topos teh pesmi je brezmejnost, širjave in globine notranjega sveta, ki ga pesnica imenuje s temi pretresljivimi verzi: »Med Nebom in Zemljo so nevidne poti. / Po njih padajo zvezdni utrinki / in se vzpenjajo duše umrlih ljudi.«

***

PASTI NAVZGOR

Med nebom in zemljo ni ene smeri.
Po navadi gre od spodaj navzgor –
z delom, samouresničevanjem, zavedanjem.
A tako ne prideš zares gor.
Do tja ne vodijo napori,
ni narisanih poti,
ne pomaga tuhtanje prečutih noči.
Če se zgodi, samo debelo gledaš.
Kar padel si navzgor!

***