Dve komediji in pekrska gledališka zgodba

V ospredju »čaja« je zgodba o usodi dveh varovank v domu upokojencev, ki »čakata na smrt v čakalnici smrti«, vendar kljub temu iščeta možnosti za nova doživetja in spoznanja, celo nove ljubezni. Medtem pa komedija Poroka čistilke Marije prikazuje zgodbo čistilke v domu upokojencev, ki zbudi zanimanje pri enemu od varovancev, nekdanjemu gledališkemu inspicientu. Njuna ljubezenska zgodba nato doživi vrhunec z »domsko« poroko. Obe komediji tako na Partljičev svojevrsten humorni način prikazujeta življenje starostnikov, ki si kljub vsem težavam želijo, da bi bila jesen njihovega življenja srečna.

V drugem delu knjige je prikazana Partljičeva gledališka pot v Pekrah. Leta 2006 je namreč na pobudo Pekrčanov, ki so želeli ponovno oživiti nekdaj izjemno aktivno gledališko dejavnost v kraju, sprejel povabilo in pričel z režijo gledališki iger. In prav teh zadnjih sedemnajst let svoje »pekrske« avanture Partljič na zanimiv in slikovit način opisuje v pričujoči knjigi, ki je polna anekdot, humornih dogodivščin in za vsakega ljubitelja amaterskega gledališča neizbežnega vprašanja, v čem je pravzaprav razlika med amaterji in profesionalci?

O Tonetu Partljiču:

Tone Partljič je eden najpomembnejših slovenskih literatov danes. Njegova številna literarna dela – od romanov in gledaliških iger vse do filmskih scenarijev in nenazadnje gledališke režije pričajo o širini, ki ji lahko doseže malokateri literarni ustvarjalec. Za svoj opus komedij, dve izmed katerih sta predstavljeni v pričujoči knjigi, je prejel Prešernovo nagrado.

Iz spremne besede Francija Pivca: 

Dragoceno je Partljičevo premišljanje o razmerju med amaterizmom in profesionalizmom v gledališču, ki je pri nas precej zamolčana tema, ima pa v sebi neštete nianse, morda še bolj prisotne pri likovni umetnosti, glasbi, da ne govorimo o književnosti. Vsi bi prostodušno mrcvarili amaterje, ampak je danes veliko bolj sporen pojem profesionalizma, ko se iz dneva v dan množijo »helikopterske« diplome.

Več kot tisoč ur vaj in nastopov je naračunal Partljič v sedemnajstih letih delovanja pekrske gledališke družine: skoraj leto delovne dobe. Nikomur se ne bo prištela k pokojnini, zanesljivo pa so sodelujoči pridobili dodatno leto zanimivega in kakovostnega življenja, kar pa je bistvo amaterizma. In kulture sploh.