Zabava za rojstni dan prikazuje zgodbo Stanleyja, faliranega pianista, ki živi v nekakšnem gostišču v nekem britanskem letovišču. Za rojstni dan ga obiščeta neznanca, Goldberg in McCann. Nedolžno veseljačenje se hitro sprevrže v nočno moro: Stanley se spremeni v psihološko rastlino ali zombija. V ospredju dogajanja so značilne, ‘pintareskne’ težave pri komuniciranju in dvoumni pomeni izrečenega. Ni jasno, katerim podatkom zaupati in katerim ne. Stanley na primer pravi, da je igral na klavir po vsem svetu, po premoru pa doda, da je imel en koncert. Lastnica gostišča trdi, da ima Stanley rojstni dan, on pa to zanika. Kraj in čas sta neopredeljiva. Tudi identiteta nastopajočih je vprašljiva. Vse to so stvari, ki so jih v tistem času pogosto uporabljali v gledališču absurda. Tudi jezik, Pintarjeva strast, namerno ni dosleden: enkrat je knjižen, včasih, brez logike, pa pogovoren.

Zabava za rojstni dan je verjetno bolj nadrealistično kot katerokoli drugo poznejše Pintarjevo delo. Vsebuje vse prvine, po katerih je Pinter zaslovel: boj za teritorij, slo po oblasti, spolnost, pomanjkanje varnosti, toda vse to je le nakazano, poglavitne stvari se zgodijo za površjem vsakdanjega kramljanja in včasih v na videz nepomembnih dialogih ali celo premorih. Končni izdelek je temačna drama, polna neizrečenih nevarnosti.

Delo so si razlagali kot metaforičen portret travme odraščanja, kot prikaz pomanjkanja varnosti in sodobnega absurdnega sveta ter kot ponazoritev obupnega boja za preživetje. Toda sam Pintar je zavračal vsako zveličavno razlago in bralce oziroma gledalce namenoma pušča v negotovosti, da iz drobcev smisla sestavijo mozaik sodobne družbe.

📌 Ker gre za prvo knjigo Harolda Pinterja v slovenščini, so ustvarjalci vanjo uvrstili tudi nekaj njegove krajše proze. V njej opisuje svoj odnos do pisanja za gledališče, ustvarjanje igre Zabava za rojstni dan in svojo razlago odziva občinstva na igro, uprizorjeno v dveh angleških mestih, pa tudi krajše anekdote, ki nam omogočajo vpogled v njegovo doživljanje sveta.

O avtorju: 

Harold Pinter je eden najpomembnejših britanskih dramatikov v drugi polovici 20. stoletja. Je dobitnik Nobelove nagrade za književnost za leto 2005. Čeprav je daleč najbolj znan po svojih dramah, polnih tesnobe, obsedenosti, mentalnih motenj in namigovanj, je v resnici vsestranski umetnik – pesnik, igralec, režiser, scenarist – glasen pa je tudi kot politični aktivist. S scenarijema za filma Ženska francoskega poročnika in Prevara si je prislužil nominacijo za oskarja za najboljši scenarij.

Odlomek iz knjige:

»… Odpuščaj, Benny, so mi rekli, in daj drugim živeti. Ja, oča. Pojdi domov k ženi. Bom, oča.
In merkaj ves čas z enim očesom na poležuhe, fakine in potepine. Nobenega imena, samo to. Jaz sem svoje življenje zapravil za to, da sem služil drugim, in se sploh ne sramujem, so rekli. Opravljaj svojo dolžnost in zadrži svoja opažanja, pa sosedom zmeraj vošči dobro jutro …«