Ko se znajdejo v nizu nezavidljivih situacij, ki jih skoraj zlomijo, vsekakor pa jim le še oddaljijo samorealizacijo, se protagonistke lahko oprejo predvsem na svoj notranji glas. Včasih jih pri ohranjanju lastne zbranosti podprejo majhni čudeži, sdenimo sposobnost za najdaljši skok na svetu, devet mačk, fotografija v zadnjem levem žepu kavbojk ali vreča krompirja na pikniku.

Suzana Tratnik z direktnim jezikom in izjemnim čutom za podrobnosti reže, sestavlja in umešča pripovedi v razna obdobja in prostore, hkrati pa v dialoge vnaša narečne izraze, pogovorni jezik in izmenjave elektronskih sporočil. Tako nam odpre vrata v cimprano hišo, ki stoji na steptani zemlji, in tudi v najemniški prizidek, da bi razumeli neomajno držo in odločnost protagonistk, ki želijo preseči naracije prekletstva, četudi to pomeni, da bodo na ulici edine, ki se družijo s kurvetino iz pejnezcuza. Avtorica tudi tokrat ne izpusti priložnosti za ošvrk tistega dela družbe, ki se še vedno veseli, če se lezbična zveza konča s smrtjo vsaj ene od partnerk.

V žarišču pripovedništva Suzane Tratnik so vedno odnosi – družinski, prijateljski, erotični in nenazadnje družbeni –, zaradi katerih so junakinje pripravljene voziti v škarje, da bi le iznašle in si ukrojile lajf po svoji lastni podobi.

Tanja Matijašević