Tekst izgubo, ki je tako za osrednji protagonistki, Hano in Victorio, kot tudi za lisico, katere zgodbo vzporedno spremljamo, izguba bližnje osebe, razplasti v izgubitev neke notranje orientacije, občutka zase sámo v časoprostoru ter v odnosu do drugih ljudi, neljudi in okolja.
Ta proces spremlja tudi disociacija, zareza v odnosu likinj do dotedanjega življenja in ljudi v bližini. Zlasti je to poudarjeno pri Hani, ki je pretežna fokalizatorka romana. Po nenadni smrti Igorja, ljubimca, s katerim je izgrajevala dom / sub odnos (sama je bila v podrejeni vlogi Igorjeve »igrače«), ki je po eni strani raziskoval meje zaupanja in predajanja sočloveku, po drugi strani pa je kljub konsenzualnosti z odvodi hierarhičnosti razmerja puščal rane in v marsičem sledil patriarhalni shemi, Hana doživlja »disenfranchised grief« (brezpravno žalost), žalovanje, ki je družbeno nezaznano in ga je težko izraziti (za razmerje z Igorjem, ki je bil poročen, ni vedel nihče, razen njiju), smrt pa v njej vzbudi tudi prevpraševanje lastnega okolja, dela, načrtov za prihodnost … v mnogokaterem pogledu jo izruva.
Hana nato zapusti domačo Ljubljano in se v iskanju svojega dopisovalca Iosija, ki naj bi po pričevanju njegove partnerke Victorie, nenadoma izginil, odpravi v Buenos Aires, s čimer postane razkorak, odtujitev, ki jo čuti v domačem okolju, oprijemljivejši. Toda izgubitev v Po celi ravnini pod nebom nikoli zares ne obstaja brez najdevanja, ki se izrisuje kot ključni idejni moment romana; še pred odhodom v Argentino tok pripovedi o Haninem doživljanju po Igorjevi smrti prekinjajo pripovedi o iskanju stika z drugo, tujo zavestjo, ki jo Hana v otroštvu pri potapljanju raziskuje ob srečanju s hobotnico.
Besedilo pri raziskovanju navezovanja stika tako ne diskriminira po liniji vrste; Hana odnose z neljudmi vzpostavlja skozi pogled ter pripoznanje zavesti, ki obstaja za vsakim parom oči, pa tudi skozi gib in dotik. Telo, najsibo človeško ali nečloveško, je v romanu zadostno za posredovanje sporočila, intence, želje; sporazumevanje, komunikacija, lahko tako steče tudi z lisico, ki se prikaže pri nekem jezeru, kamor gre Hana pit vodo; stik se porodi s skupnim pitjem, a tudi z vzajemnim razumevanjem, kje so meje osebnega prostora ene in druge, s tem pa tudi razvijajočega se odnosa. Pri kravah prav stik z njihovim telesom pomeni zmožnost doživetja sobivanja in bližine. Ta perspektiva je tisto, kar omogoča, da se roman vzpostavi kot prostor, ki bivanjske izkušnje, izkušnje zavesti, a tudi potrebe po kontaktu, bližini in telesnosti ne zamejuje na človeškost, temveč jih pozna in razume čezvrstno.
V tem smislu je dobrodošel poskus upovedovanja bivanjske izkušnje lisice, ki se primarno opira na čute; pomeni poskus pripoznanja in zamišljanja zavesti, drugačne od človeške. Obenem ostaja vseskozi jasno vpeljano pripoznanje, da tuje zavesti ne moremo doumeti v celoti, da lahko prihaja zgolj do trkov, srečevanj, ne pa tudi do vstopa v tujo zavest; roman te meje spoštuje, a obenem ravno iz tega razumevanja tolikanj više ceni pristne »klike«. Prav skozi »klike«, intuitivna razumevanja, telesnost, skozi najbolj intimne, visceralne spoje se kot osrednji odnos romana kaže nastajajoči lezbični odnos, ki postopoma vse bolj prerašča vtise, spomine in stike izgubljenih razmerij; odnos med Hano in Victorio ni zamejujoč in ni definiran; podobno kot likinji sami, tudi njuno razmerje obstaja v prehajanju in svobodnem izrazu ene in druge; skupaj ju držijo stiki, ki pa niso vse, kar likinji sta, pri čemer daje razmerje prostor tudi tem vsebinam, ki niso presečne. V tem smislu se lezbično razmerje v romanu izkazuje za razmerje prihodnosti, v katerem se subjektka lahko izrazi v celoviti avtentičnosti. Po celi ravnini pod nebom je tako roman o izgubljanju, najdevanju, odcepljanju, pripadanju in samosvojosti, samobitnosti, ki jih ne omejuje ne po liniji spola, ne po liniji vrste – vsebino najdeva v izmenjavi in njeni vsakokrat subjektivni kvaliteti.
(iz spremne besede Anje Radaljac)
- Vabljeni k branju in poslušanju prispevka v oddaji ‘Beremo’ programa Ars radia Slovenija.
