O avtorju:
Matej Krajnc, pesnik, pisatelj, kritik, urednik in kantavtor. Rojen l. 1975 v Mariboru, osnovno šolo in gimnazijo je končal v Celju. Leta 1981 je pričel s pisanjem pesmi in proze, leta 1984 z objavljanjem in leta 1988 izdal prvo pesniško zbirko Moja pesem je moje življenje. Diplomiral je leta 2007, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je leta 2014 tudi magistriral s tezo Uglasbena poezija na primeru rocka.
Leta 1990 je v okviru literarnih srečanj Roševi dnevi v Celju prejel prvo nagrado za kratko prozo. Leta 1992 je zmagal na republiškem natečaju mladih literatov kot najboljši pesnik po izboru selektorja Ferija Lainščka, leta 1994 pa prejel tudi prvo nagrado za sonetni venec na temo AIDS. Med letoma 1999 in 2005 je deloval kot honorarni sodelavec glasbene redakcije Vala 202, vmes pa leta 2001 za krajši čas postal sodelavec Radia Študent, kjer je vodil samostojno oddajo. Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev in Celjskega literarnega društva, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskih društev PEN in MIRA. Izdal je preko šestdeset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več kot tridesetih proznih del in preko tridesetih knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Med drugim je iz angleščine, hrvaščine, srbščine in drugih jezikov prevedel dela Alexandra Popa, Boba Dylana, Leonarda Cohena, Toma Waitsa, Zdenka Franjića, Dragana Velikića idr. Kot kritik in recenzent dolga leta sodeluje z vsemi vidnejšimi slovenskimi časopisi in mediji, zdaj o literaturi in glasbi piše zvečine za specializirane spletne portale (KMCS, Nova muska, Odzven). Od 1992 se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo, kot npr. Bob Dylan, Tom Waits, Leonard Cohen, in v Sloveniji Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Marko Brecelj. Redno izdaja nosilce zvoka, sodeluje tudi v več zasedbah.
Matej Krajnc o zbirki:
“Zbirka Razrvani človek je izšla leta 2015 pri internetni založbi Lulu, ki mi jo je takrat priporočil pesnik in samospevec Dani Bedrač; dal sem natisniti en sam silno tanek izvod, ki ga hranim sam, zato se bo knjižica zdaj prvič pojavila v Cobissu. Knjigo sem z Lulu potem tudi odstranil, vse v imenu avtoekskluzive. Uradno bibliografijo sem tedaj tudi ustrezno popravil, da bi se v njej ne pojavljale avtoindulgentne knjižice.
Ravno nekje v času pisanja nesojene zbirke je moja tedanja zasedba Stara Mama Bend končala svoj zmagoviti pohod po trdem delu z desetimi izdanimi albumi v letu 2015. Počeli smo marsikaj, se sprehajali od avtorskih pesmi do Beatlov in Nicka Cava, ustavili pa smo se tudi pri Arsenu Dediću, ki je umrl pozno poleti 2015. Zato smo jeseni v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani naredili koncert v njegov spomin, na katerem je kot gost Stara Mama Benda nastopil Lado Leskovar, Gabi in Matija sta bila obveščena, kot se spodobi, pesniška zbirka Razrvani človek pa je posvečena spominu na Arsena; na koncu je tudi posvetilna pesem z naslovom po njegovi izreki »Svijet nije na mom nivou«.
Pričujoče zbirke mi je bilo vedno nekako žal, namreč da se o njej kot o Letečem Holandcu govori s hudimi pogledi med žetvijo, klekljanjem in ličkanjem, v številnih učbenikih jo navajajo kot primer zgledne pesniške prakse t. i. »izginulega pisanja«, fizično pa je nikjer ni, pa sem se odločil, da jo končno obelodanim na domačih tleh, za kar hvala ekipi Kulturnega centra Maribor. Vsebino sem precej revidiral, popravil in obtesal, precej starega izločil, pridal pa dobro merico novejših pesmi v razrvanem duhu, zlasti razdelek Itinerarij, v katerem so pesmi, nastale poleti 2022 za nastop v Tivoliju. Na njem sta med drugimi bila tudi Tomaž Domicelj in Miha Kralj, oba sta prispevala aplavz in po koncu topel avtorski stisk roke. Nekatere druge so čisto nove, nastale med zadnjo redakcijo. Tako je z vključitvijo teh in takšnih pesmi nastala pravzaprav čisto nova zbirka, ki se zdaj zdi nekako integralna in v redu, nosi pa pečat obdobja osmih let. Ni dolgo, nekaj pa je le. Koncertni posnetek iz Tivolija je v grobi, lo-fi, neobdelani obliki 1:1 objavljen na istoimenski plošči pri založbi Slušaj najglasnije!
Počivaj torej v miru, Arsene … Milan Dekleva in Dani, vidva pa še ne počivajta!”
*********
Glejte, otroci, glejte
razrvanega človeka!
Veliko torbo nosi,
miloščine prosi.
Glejte, otroci, glejte
razrvanega človeka!
Ne bližajte se, otroci,
razrvanemu človeku!
Stlačil vas bo v torbo,
odnesel vas v neznano.
Ne bližajte se, otroci,
razrvanemu človeku!
Oče naj vsak dan
pričaka vas pred šolo,
vas urno zbaše v avto,
domov na varno odpelje!
Mamica naj tam
kruha vam odreže –
malnarja, jelena,
krjavlja, korenino …
Pazi, kaj počneš –
razrvani človek
ima marsikaj v rokavu:
življenje mu je iz čepice,
ladjico naredilo;
če smehlja se, jojme,
gotovo kaj naklepa!
Varujte se, otroci,
razrvanega človeka!
*
Žolta je moja usoda,
a sonce je že visoko.
Hotel sem ga prijeti,
pa mi je scvrlo roko.
Odsíhmal imam rad meglice.
Nevihte, če že želite.
Gledam nevihtne oblake
in jih rotim: začnite!
Odsíhmal sovražim poletja.
Jeseni so moja domena.
Vedo, da jih obožujem.
A kakšna je njihova cena?
