Parabolo o tem, kako bo samo sebe spodjedla potrošniška družba, v kateri ni pravega prostora za prave ljudi, ki bi znali izkoristiti svojo bogato domišljijo za višje cilje, je tako mogoče brati tudi kot zgodbo o morastih sanjah v podalpskem prostoru živečega dela človeštva, ki jim je usojeno, da se bodo nakopičile do tolikšne mere, da se bodo prevesile v bridko resničnost. Ta knjiga je obvezno branje za vse tiste zanesenjake, ki so sanjali o koncu zgodovine, a se kljub njihovim podrobnim filozofskim utemeljitvam ni zgodil. Edini prostor, kjer se vedno lahko zgodi kaj takega, je žanrska literatura, ki posega na področje višje literature in filozofije. Najbrž ni naključje, da nas v skladu z mnenjem nekaterih lahko pokoplje že banalna bolezen hišnih ljubljenk osamljenih ljudi in štirinožnih statusnih simbolov, ki navkljub vsemu ostajajo zgolj to, kar so vedno bile. Pisanje Maje Novak odlikujeta kritičnost in svojevrsten groteskni humor, ki izvira iz globoko zakoreninjenih folklornih značilnosti, in dajeta Mačji kugi vsebino, ki raste preko meja stroge oblike in postavlja prirejanje obrazcev magičnega realizma za domačo rabo v ozadje. V tej luči nam novo delo Maje Novak ponuja veliko več kot zgolj zgodbo o majhnih kriminalnih zapletih. Kriminal največjih razsežnosti je namreč primerljiv le s početjem demiurga, ki se igra s snovjo, ki jo je ustvaril bog.