O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

Longinov kratki spis O vzvišenem (gr. Perì hýpsous, lat. De sublimi ali De sublimitate), s katerim se je avtor za vedno vpisal v zgodovino antične in svetovne književnosti, je svojevrstna posebnost, saj pušča precej odprtih vprašanj in med filologi še vedno sproža zanimive polemike. Spis je tako za antične kot tudi za sodobne razmere precej skromna knjižica, saj obsega le 44 poglavij; gre za polemični odgovor na krajšo razpravo z istim naslovom Kajkilija iz Kaleakte, učenjaka, ki je živel v času cesarja Avgusta. Longin je svoj spis sicer naslovil na Postumija Terencijana, ki je bil Longinov prijatelj ali morda učenec, vendar je jasno, da ga je namenil širši javnosti.

Čas in kraj nastanka sta težko nedoločljiva. Nastalo naj bi v Rimu, datirajo pa ga zelo različno; eni ga datirajo v 1. stoletje (zaradi podobnosti z idejami, ki jih najdemo pri rimskih piscih tega obdobja, kot so Seneka, Plinij Mlajši, Kvintilijan, Petronij in Tacit), drugi nekoliko bolj zgodaj, v čas cesarja Avgusta ali Tiberija, tretji v času cesarja Hadrijana, četrti znova v 3. stoletje. Delo se je ohranilo samo v enem rokopisu (Pariški kodeks [Codex Parisinus] 2036), pa še ta v okrnjeni obliki, saj manjka približno tretjina izvirnega besedila; prepisati ga je dal humanist kardinal Bazilij Bessarion leta 1468, prvič pa je bilo natisnjeno leta 1555 (izdal ga je Francesco Robortello).

Longin v delu obravnava vrsto vprašanj s področja literarne teorije in kritike, osredinja pa se na tematiko vzvišenega oz. vzvišenosti, ki je bila v njegovem času očitno zelo aktualna tako v umetnosti kot tudi v književnosti. Začetek spisa zaznamuje polemična ost, vendar kmalu preide v nepristransko, a čustveno bogato obarvano teoretično razpravo, ki se sistematično loteva odprtih vprašanj s področja stilistike, zlasti teorije besednih figur ne samo v poeziji, ampak tudi v govorništvu; s tem presega okvire pojma »vzvišeno« in ob tem odpira vpoglede v sorodne ali tudi v nasprotne estetske in umetnostne kategorije.

Po Longinovem prepričanju najvišje vrednote in dosežki tako v pesništvu kot tudi v govorništvu niso v ukvarjanju z malenkostmi in v drobnjakarstvu, ampak v vzvišenosti in veličini, s katero se ustvarjalci dvigujejo nad povprečje. Za literarnega ustvarjalca je pomembno tudi, da čuti do svojega dela in ljudi, ki jim delo namenja, tudi moralno odgovornost; od tod močni etični poudarki, ki temeljijo na Platonovem filozofskem nauku, in so po pomenu povsem enakovredni literarnim in estetskim navodilom in ocenam, ki jih podaja Longin; kot je mogoče razbrati iz vsebine, pa je dobro poznal tudi Aristotela. Longin je besedilo ilustriral in dopolnil tudi z vrsto odlomkov, največ iz Homerja, Demostena, Platona in Herodota.

Spis je zanimiv tudi kot ogledalo okusa takratne dobe, ko so klasična merila izgubljala veljavo in so se uveljavljali tudi drugačni, inovativnejši ustvarjalni pogledi, sorodni temu, kar bi lahko – z določeno rezervo – označili kot neke vrste antični barok. Vsebinsko, jezikovno in slogovno ne gre za sistematični priročnik, kot sta na primer Aristotelovi Retorika in Poetika, ampak za dognano razpravo v pravem pomenu besede. Spis O vzvišenem so pogosto objavljali skupaj s Poetiko in Horacijevim Pismom o pesništvu, ki ju sicer po prodornosti in iskrivosti ne dosega, ju pa v nekaterih ozirih dopolnjuje (npr. obravnava vprašanj o interpretaciji lirične poezije, o pozitivni vlogi patosa v umetnosti, o božanski inspiraciji kot viru ustvarjanja itd.).

Spis je močno vplival na francoske in angleške teoretike klasicizma, zlasti na Boileauja, v Angliji na Edmunda Burka, v Nemčiji pa tudi na filozofa Immanuela Kanta, ki je o pojmih lepega in vzvišenega – čeprav Longina nikjer ne omenja – leta 1764 objavil eno svojih najbolj prikupnih del z naslovom Opažanja o čustvu lepega in vzvišenega (Beobachtungen über das Gefühl des Schönen und Erhabenen), ki je bilo že leta 1937 prevedeno v slovenščino.

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)