Redke so osebnosti, ki sprožajo tako globoke kontroverze, kot so značilne za nemškega skladatelja Richarda Wagnerja (1813 – 1883) – netil jih je že v času svojega življenja, vzbuja pa jih tudi danes, dvesto let po svojem rojstvu. Tako imamo na eni strani opraviti s pravimi wagnerjanskimi "verniki", napol zaslepljenimi "fani", ki svojega operno-skladateljska idola postavljajo visoko nas vse ostale, se združujejo v društva, dojemajo njegova umetniška dela kot napol sveta in za karte za Wagnerjevo "svetišče" v Bayreuthu ponižno čakajo tudi desetletje, na drugi strani pa obstaja nezanemarljiv delež laičnega in tudi strokovnega občinstva, ki Wagnerja močno odklanja in s težavo posluša njegovo glasbo, v njegovih glasbenih dramah pa prepoznava predvsem odvečno nabreklost, potvorjenost, nepristnost, nacionalistični egoizem.