“Samo res pogumen in močan posameznik zmore nežnost, sram je tu odveč.”

Ta svet potrebuje nežnost  Ksenije Medved je knjiga, ki si upa izreči tisto, kar mnogi čutimo, a redko izgovorimo: brez sočutja izgubljamo drug drugega in sebe. To ni priročnik. To ni tolažba. Je prebujenje.

1. Kaj vam osebno pomeni poezija? Je to predvsem način izražanja čustev, orodje za doživljanje sveta, prostor za družbeno kritiko?

Poezija zame ni pobeg v druge svetove, ampak jo razumem kot aktivno ali proaktivno silo, v smislu, da poezija svet in posameznika v njem razume, ga predstavlja, še najbolj pa odpira prostor za nove poti, za drugačen svet. Toda, pozor! Resda odpira prostor, kamor lahko pobegneš, a ne v smislu umika, temveč bolj v smislu ponovnega rojstva, osebne ali kolektivne svobode, kot rešitev. Poezija je prostor, kjer človekov duh lahko prosto plava med dimenzijami. V eni od kitic se prežarčim skozi zaklenjena vrata kot Blake v Blake’s seven ali kot Kristus čez skalo, da bi hodila in prhutala okrog. Dobra poezija v mojih očeh preobraža: posameznika, družbo in svet. Sicer pa so čustva v literaturi zelo pomembna, saj preko zbujanja le-teh lahko aktiviramo empatijo, družbeni upor in razvoj. Nisem pa za to, da bi čustva ustvarjala samo neko sladkorno lužico samopomilovanja ali manipulacijo. Poezijo tematiziram tudi v svojih pesmih …

2. Poezija ima danes precej skromno pozornost bralcev. Zakaj mislite, da je tako?

Res je, da se mnogi poezije nekoliko bojijo. Kot da bi jo bilo treba najprej »razvozlati« ali razumeti njen skriti pomen. Večkrat mi je kak prijatelj omenil, da poezije ne razume in da je gotovo ne bo razumel, tudi če mu knjigo podarim. Zdi se tudi, da se ljudje vseeno najraje izpovedujejo/pišejo, težje pa poslušajo/berejo. Težava je gotovo tudi šolski sistem, ki zatre svobodnega duha in možnost, da bi brali poezijo neobremenjeno ali da bi poezija brala nas. Sedaj pa se slabo bere že nasploh. Delala sem v knjižnici in poezija se je zelo skromno izposojala, čeprav smo narod pesnikov. Zato bi rada spodbudila vaše bralce, da vsak dan ob kavici ali za otvoritev dneva v pisarni, doma, kjerkoli, preberejo eno pesem. Vsaj na svetovni dan poezije? Po drugi strani pa je zanimivo, kako nas poezija pravzaprav spremlja ves čas. Poslušamo popevke, recitiramo, ko praznujemo, radi objavljamo misli v verzih, pojemo z otroki, na žurih, ko se rodimo, ko umiramo. Ob besedilih podoživljamo, jočemo, sanjamo, se sprašujemo, si odgovarjamo, se rešujemo.

3. Naslov vaše zbirke je Ta svet potrebuje nežnost. Je to odziv na trenutno stanje sveta? Je lahko nežnost način upora?

Tudi za nežnost velja, da zame to ni sentimentalna gesta, neko posladkano čustvo, stanje. Naslov zbirke je odziv na svet, v katerem živimo. Ko opazujem javni govor, politiko ali vsakdanje odnose, je jasno, da postajamo vedno bolj grobi, cinični in utrujeni. Nežnost razumem kot zavestno odločitev: da boš ostal občutljiv za drugega človeka, za življenje, za naravo – tudi takrat, ko je lažje postati ravnodušen ali agresiven. V tem smislu je nežnost zame oblika upora. Ne upora z velikimi gesli, ampak upora v načinu, kako gledaš svet, kako govoriš z ljudmi in kako pišeš. Nežnost je zame tudi politična kategorija: poziv za ozdravljenje sveta, poziv k empatiji, vživljanju v druge, k dotiku. Nežnost je radikalen odziv na krutost sveta. Samo res pogumen in močan posameznik zmore nežnost, sram je tu odveč.

4. Nekatere vaše pesmi so uglasbene. Se vam zdi, da lahko glasba približa poezijo širšemu občinstvu? 

Poezija in glasba sta si zelo blizu. Poezija ima že sama po sebi ritem, dihanje, emocijo in melodijo jezika. Ko se temu pridruži glasba, lahko pesem pride do širšega občinstva. Glasba lahko odstrani občutek, da je poezija nekaj oddaljenega ali elitnega. Imela sem srečo, da mi je prvo zbirko uglasbil prijatelj, tudi pesnik in glasbenik, Matej Krajnc in tako sva skupaj predstavljala to poezijo po Sloveniji. Tudi na premierni predstavitvi druge zbirke je s svojo interpretacijo ob kitari poskrbel za posebno energijo v dvorani. Naslovno pesem “Ta svet potrebuje nežnost”, ki je v osnovi uspavanka za svet, za vse nas, pa sem želela zapeti kar sama in sem se s prijateljem Boštjanom Uršičem posnela v njegovem Studiu Kanja. Pesem je dostopna na Youtube in Tik Tok kanalu.

5. Če bi nekdo danes prvič odprl pesniško zbirko – kako bi mu svetovali, naj jo bere?

Najprej brez strahu. Poezije ni treba »razumeti pravilno«. Zbirka je sicer razdeljena na štiri poglavja. Prvemu poglavju je naslov “Svet” in v tem poglavju sem precej angažirana in kritična, v drugem delu tematiziram “Telo”, vplive življenja, družbe in sistema nanj. Tretjemu delu je naslov “Svetloba”. V tem delu skozi temo na različne načine pronica svetloba. Zadnji del nas spomni na to, da vse mine, poglavju o minljivosti je naslov “Prst”. Če bralca nagovori samo en verz v zbirki, je moj namen dosežen. Poiščite ta verz, to je moj nasvet, to pomeni, da sem se vas vsaj nežno dotaknila.

Vsem želim lep svetovni dan poezije in krasno pomlad.

***

🎧 Poslušajte naslovno pesem iz zbirke Ta svet potrebuje nežnost.

📖 Več informacij o knjigi.

📚 Raziščite knjige Ksenije Medved

Fotografije s predstavitve knjige v Kulturni dvorani Stična. Dogodek je povezovala Carmen L. Oven, glasbeno spremljavo je izvajal Matej Krajnc. (foto: arhiv avtorice)