Narava, radovednost in čudenje nad življenjem v vseh njegovih oblikah so gonilne sile ustvarjalnosti Marine Dermastie – biologinje, raziskovalke, pedagoginje in avtorice knjig, ki znajo znanstvena spoznanja spremeniti v navdihujoče zgodbe. Leta 2024 ji je Slovenska znanstvena fundacija podelila častni naziv Komunikatorice znanosti, sicer pa je prejemnica številnih nagrad za svoje raziskovalno, pedagoško in poljudnoznanstveno delo.
Tokrat prihajata kar dve novi knjigi, ki ju povezujeta tako avtorica kot njena ljubezen do živega sveta: slikanica Lia Nur v Afriki in poljudnoznanstvena knjiga V kraljestvu rastlin.
Obe knjigi izhajata istočasno pri založbi Buča, v času, ko je zanimanje za naravo – in razumevanje našega mesta v njej – pomembnejše kot kdajkoli prej.
V spodnjem pogovoru Marina spregovori o tem, kako sta knjigi nastali, kaj nas lahko nauči puščava Namib in zakaj rastline pogosto spregledamo, čeprav so si z nami bolj podobne, kot si mislimo.
➡️ Preberite intervju in odkrijte zgodbo, ki povezuje znanost, umetnost in čarobnost življenja. 🌿🐘
Buča: Obe knjigi boste izdali istočasno. Kaj ju poleg datuma izida in seveda avtorice še povezuje?
Marina Dermastia: Ideja o sočasnem izidu obeh knjig se je porodila šele v času njunega približevanja koncu. In odločilno vlogo pri tem ima prav Buča, ki je sprejela ta izziv. V kraljestvu rastlin je nekakšno rahlo nadaljevanje knjige V kraljestvu živali. Ta je izšla pred dvema letoma kar družinski projekt, ki pa se je začel odvijati na pobudo od zunaj. A v naši družini, polni biologov in naravoljubcev, sem prav jaz zadolžena za rastline. Prav zaradi tega je nova knjiga v resnici nekaj, kar sem že zelo dolgo premlevala v glavi, in vključuje vsa leta mojih srečanj z rastlinami po vsem svetu, vključno z njihovim univerzitetnim preučevanjem in poučevanjem. V knjigi je tudi samostojno poglavje o rastlinah v puščavi, katerega vsebina pa se že sreča s puščavskimi živalmi v drugi knjigi, Lia Nur v Afriki. Zaradi skupnega izida smo se odločili tudi za enak format knjig, kar ju še dodatno poveže.
B: Lia Nur je vaša vnukinja. Kako dojema knjigo, v kateri je sama protagonistka?
MD: Lia Nur je že povsem posvojila knjigo in njeno zgodbo. Slednja je nastala po potovanju po puščavi Namib, na katerega sva jo z možem peljala za peti rojstni dan. Takrat še majhni punčki so na potovanju od jutra do noči žarele oči pri vsrkavanju vseh čudovitih doživetij in po prihodu domov je ves čas obujala dogodke. V resnici se je vse zapisano v knjigi zares zgodilo in resnične so tudi opisane živalske zgodbe. Vse skupaj sem le prevedla v obliko pravljice, v kateri te zgodbe pripovedujejo živali same.
B: V knjigi V kraljestvu rastlin omenjate “bolezen”, ki je zelo razširjena med prebivalci našega planeta. Govorite namreč o tem, da rastline pogosto spregledamo in jih dojemamo zgolj kot kuliso nečemu drugemu. Kako se bralec skozi knjigo “ozdravi”?
MD: Kljub temu, da smo bili v celotni zgodovini človeštva z rastlinami tesno povezani, so se rastline z našim življenjem zlile do mere, ko so postale le še privlačno ozadje našega vsakdana. Povprečnemu človeku se rastline tako zdijo le lepe, uporabne in morda strupene. Zdi se mu, da za razliko od živali nimajo zanimivega življenja, ne komunicirajo, ne vidijo, se ne premikajo, ne poznajo zdravljenja svojih bolezni…skratka preprosto so. Pri zdravljenju »rastlinske slepote«, s katerim sem se ukvarjala večino svoje poklicne poti, skušam v tej knjigi razbliniti omenjene mite in pokazati, da je naše dojemanje rastlin takšno kot je, predvsem zaradi povsem drugačnih časovnih skal, v katerih rastline živijo. Če bi imeli, in v resnici jih znanstveniki že imajo, kamero, s katero bi lahko pohitrili rastlinsko življenje, bi videli, da imajo rastline vse zgoraj omenjene lastnosti in da smo tako rastlinam precej bolj podobni kot si mislimo.
B: Zgodba Lia Nur v Afriki se odvija v puščavi Nabim, Namib pa se omenja tudi v knjigi V kraljestvu rastlin. Zakaj prav puščava Namib? Česa nas prav ona lahko nauči?
MD: Puščave so življenjski prostori, ki me vedno znova osupljajo s svojo lepoto in bogatim, a na videz skritim, življenjem. Žal pa se, zaradi našega nepremišljenega delovanja in posledičnih podnebnih sprememb, puščave hitro širijo tudi tja, kjer jih do sedaj ni bilo. V resnici sem vsaj za hip vstopila v večino puščav na planetu, vendar pa najstarejša puščava, Namib, v mnogočem odstopa od drugih. Težko opišem v čem, a vedno, ko se z možem vrneva s kakšnega »puščavskega obiska« se strinjava, da Namib vedno zmaga in ga zato vedno znova obiskujeva.
B: Komu bi knjigi priporočili v branje in kaj bi bralcem še radi sporočili?
MD:
Lia Nur v Afriki je slikanica s čudovitimi ilustracijami Polone Kosec. Ilustratorka je knjigo tudi oblikovala in je pri njeni pripravi naredila tisto »nekaj več«. Za razliko od podobnih in številnih afriških pravljic, so živali v tej slikanici upodobljene kar se da realistično. Ta vtis še dodatno poudarjajo njihove podobe zbrane na koncu knjige. Na tej ravni je to knjiga za najmlajše, ki bodo življenje živali v Namibu spoznavali ob branju staršev in starih staršev. Ima pa knjiga kar veliko besedila. To pa je namenjeno tudi šolarjem, ki si bodo živalske zgodbe lahko sami prebirali. Ilustratorka je besedilo smiselno oblikovala skupaj z ilustracijami, tako da ga na posamezni strani ni preveč in lepo dopolnjuje narisano zgodbo.
V kraljestvu rastlin je bila kot nadaljevanje knjige V kraljestvu živali v začetku mišljena kot knjiga za starejše osnovnošolce in glede na stil pisanja so rastlinske zgodbe še vedno povsem primerne za to starostno skupino. Kljub temu pa je vsebina knjige namenjena prav vsem, ki bi o skrivnem življenju rastlin radi izvedeli kaj več. Tisti, ki so knjigo že prebrali, naravoslovci in družboslovci, med njimi pisateljica Irena Cerar, astronom Tomaž Zwitter, molekularni biolog Gregor Anderluh, novinar Srečko Zajc, so se strinjali, da je knjiga vredna branja in da je spremenila njihovo dojemanje rastlin.
