V primerjavi z omenjenimi zgodnjimi Dovjakovimi dramskimi besedili, ki so se odvijala v sedanjosti, dramatik v diptihu in triptihu ponovno potuje v arhaičen čas.

Ključna značilnost Dovjakove dramske pisave je uprizarjanje filozofskih, etičnih, zgodovinskih in družbenih problemov.

Primož Repar, urednik in avtor spremnih besed Dovjakovih knjig, poudarja: »Četudi in predvsem gre dramatiku za demitologizacijo, ohranjanje mita s subtilnim odnosom, zavedajoč se, da človek brez ‘dolžnosti ljubezni’ do bogastva mita drvi v prepad banalnosti in koruptne odvisnosti.«

Za vse komorne igre, ki jih prinašata Dramski diptih in Dramski triptih, je značilno uprizarjanje boja med svetlobo in temo človekove duše, boja med močjo in nemočjo človeškega telesa, boja med resničnim in navideznim. Dovjakovi naslovni junaki pokažejo pogum in se – kljub kruti usodi, kljub mejnim situacijam, v katere so postavljeni – odločijo za skrb za drugega, brez preračunljivosti. Posebej pretresljiva je Medeja, ki ji v Dovjakovi različici Kreont pobije vse otroke.

Njegove najnovejše drame niso nič manj pretresljive. Ob njih Repar ugotavlja, da avtor sledi spoznavno-etičnemu, k čemur pristopa s točke čudenja.

Zdi se, da sta spontano čudenje in spoštljivost do antične mitologije ključni značilnosti dramatika, iz katerih črpa navdih za svoj najnovejši in za slovensko književnost pomemben dramski opus, ki je vreden pozornega branja.